Zadnje čase veliko žensk govori o miru.
Kako si ga želijo. Kako ga iščejo.
Kako bi vse naredile, samo da bi enkrat zadihale… drugače.
A potem, čisto mimogrede, rečejo stavek, ki nekaj premakne v zraku:
“Ne vem, ali si ga res smem želeti. A ni to… malo egoistično?”
Ali pa: “Če bi res šla v svoj mir, bi me imeli za čudno. Pa še leno bi izpadla.”
In kar naenkrat je mir postal privilegij. Razkošje, ki ga imaš lahko samo, če si zmagala na neki notranji loteriji.
Mogoče mir ni problem – ampak zgodba, ki si jo zgradila okoli njega
V resnici nisi lena. In nisi čudna.
Ampak si verjetno kdaj slišala, da so ženske, ki postavljajo sebe na prvo mesto, “težavne”.
Da tiste, ki se umikajo iz drame, “nimajo stika z realnostjo”.
In da je delo na sebi nekaj, kar si lahko privoščiš šele potem, ko je vse drugo rešeno. Ko so vsi zadovoljni. Ko si vse opravila. Ko te nihče ne rabi več.
To pa se… nikoli ne zgodi, kajne?
Morda si postala tako vajena biti v ozadju, da se ti svetloba zdi neudobna
Včasih mir ni tišina. Včasih mir pomeni, da izklopiš glasove, ki ti šepetajo, da še ni čas.
Da nisi dovolj.
Da boš drugim s svojo spremembo postala tuja.
Pa kaj, če bi res postala malo čudna?
Kaj, če bi bila točno to tista svoboda, po kateri hrepeniš?
Ni nujno, da delaš velik preobrat
Dovolj je misel.
Tiha odločitev.
Droben premik v načinu, kako gledaš nase.
Mogoče začneš opazovati:
Kdaj se opravičuješ, ker si utrujena.
Kdaj skriješ, da ti je lepo, ker ne želiš izpasti naduta.
Kdaj se zmanjšaš, da bi se drugi počutili bolje.
In počasi postane jasno:
Ni problem, da nisi imela časa zase.
Problem je, da si verjela, da si ga ne zaslužiš, dokler nisi dovolj vsega za druge.
Ne rabiš odgovoriti zdaj.
Samo pusti, da to vprašanje malo ostane s tabo:
👉 Kaj če mir, ki si ga želiš, ni dokaz tvoje lenobe… ampak tvoje resnice?
