Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico in vprašala me je nekaj, ob čemer sem se za trenutek ustavila.

»Se spomniš, kako si se počutila ob partnerju, ko sta se prvič preselila v skupni dom? Sta imela težave?«

Ko sem se obrnila nazaj, je bila moja prva misel zelo preprosta:

Ne on ne jaz ne marava drame.

Nisva človeka, ki bi si želela drame v svojem življenju. Seveda sva se kdaj skregala. Seveda je bila tudi kakšna tiha maša. Kdaj sva se morala umakniti vsak na svojo stran in predelati stvari po svoje.

Toda nekaj je bilo vedno prisotno.

Če se je eden od naju znašel v stiski, je vedel, da se lahko obrne na drugega.

Ne glede na to, zakaj se je znašel tam.
Ne glede na to, kdo je imel prav.
Ne glede na to, ali sva bila pet minut prej jezna drug na drugega.

In ko sem razmišljala o tem pogovoru, se mi je odprlo še eno vprašanje.

Kaj pravzaprav je drama?

Velikokrat dobim občutek, da ljudje, ki ustvarjajo veliko drame, v resnici hrepenijo po pozornosti.

Po tem, da bi jih nekdo končno videl.

Zato postanejo glasni.
Napadejo.
Morda žalijo.
Krivdo iščejo povsod okoli sebe.
Težko sprejmejo odgovornost za svoj del zgodbe.

Na prvi pogled delujejo močni.

Toda kaj, če se pod vsem tem skriva nekaj veliko bolj ranljivega?

»Poglej me.«
»Sliši me.«
»Povej mi, da sem pomembna.«
»Povej mi, da me ne boš zapustil.«

In potem obstaja še druga skrajnost.

Človek, ki ne kriči.

Ki se umakne.

Ki gre v svoj kot in postane tiho.

Ne zahteva pozornosti. Ne dela scene. Morda ga okolica celo vidi kot mirnega, prilagodljivega, nekoga, ki »ne komplicira«.

Toda tudi tam se lahko skriva zelo podobna bolečina.

»Ne želim biti v napoto.«
»Verjetno si tega ne zaslužim.«
»Nisem dovolj pomembna.«
»Nisem vredna, da bi nekdo ostal ob meni.«

Eden kriči, da bi bil viden.

Drugi izgine, ker verjame, da nima pravice biti viden.

Navzven sta si popolnoma različna.

Znotraj pa morda oba iščeta isto.

Varnost. Sprejetost. Bližino. Potrditev, da sta vredna ljubezni tudi takrat, ko nista popolna.

In prav tukaj se zame začne nekaj pomembnega.

Ne pri vprašanju, kdo ima prav.

Ne pri tem, kdo je kriv.

Ampak pri pripravljenosti, da se obrnemo k sebi in se vprašamo:

Kaj se v meni pravzaprav dogaja?

Zakaj moram postati glasna, da bi me nekdo slišal?

Zakaj napadem, še preden bi me drugi lahko prizadel?

Zakaj se umaknem, ko si v resnici želim, da bi nekdo prišel za mano?

Zakaj molčim o svojih potrebah, potem pa me boli, ker jih drugi ni prepoznal?

Zakaj se vedno znova znajdem v odnosih in situacijah, v katerih dobim potrditev prav tistega, česar se najbolj bojim?

To niso vedno prijetna vprašanja.

Ker ogledalo ne pokaže samo tistega, kar želimo videti.

Pokaže tudi naše obrambne mehanizme. Načine, s katerimi prosimo za ljubezen, ne da bi jo znali prositi neposredno. Načine, s katerimi se zaščitimo pred zavrnitvijo. In prepričanja o sebi, ki smo jih tako dolgo nosili s seboj, da jih sploh ne prepoznamo več kot prepričanja.

Mislimo, da je to preprosto resnica o nas.

Nisem dovolj.
Nisem vredna.
Moram se boriti, da bom slišana.
Moram biti pridna, da bom ljubljena.
Če pokažem, kaj potrebujem, bom preveč.

Kaj pa, če ni?

Kaj, če je to samo odsev nečesa, kar si se nekoč naučila verjeti o sebi?

Odsev v ogledalu

Prav zato sem ustvarila delavnico Odsev v ogledalu.

Ne zato, da bi iskale, kaj je s tabo narobe.

Ampak da bi pogledale, kaj ti tvoje življenje, tvoji odnosi in tvoje reakcije že ves čas kažejo o tvojem odnosu do sebe.

Kje se zmanjšaš.

Kje se boriš.

Kje čakaš, da ti nekdo drug da tisto, česar sama sebi še ne dovoliš dati.

In predvsem – kaj se lahko začne spreminjati, ko namesto popravljanja drugih pogledaš svoj odsev.

Morda v ogledalu najprej ne boš zagledala tistega, kar si pričakovala.

Toda prav tam se lahko začne nekaj zelo lepega.

Ne popolnejša različica tebe.

Bolj tvoja različica tebe.

Če čutiš, da je čas, da se srečaš s svojim odsevom nekoliko drugače, te vabim na delavnico Odsev v ogledalu.

Ne potrebuješ popolnih odnosov.
Ne potrebuješ vseh odgovorov.
In ni ti treba najprej »urediti sebe«.

Prinesi samo sebe.

Tisto, ki je glasna.
Tisto, ki se umakne.
Tisto, ki se boji.
In tisto, ki nekje globoko v sebi že ve, da je pripravljena pogledati.

Se vidiva v ogledalu.

Mentorstvo 1:1 Pot nazaj k sebi

Čutiš, da vajo potrebuješ, a se ti zdi, da se vrtiš v krogu in potrebuješ nekoga, ki bo “v rokah držal luč”, medtem ko ti raziskuješ te globine?

Klikni tukaj in si zagotovi svoj termin za pogovor iz varnega doma: