Že dolgo čakam. Ne znam več točno povedati, kaj čakam, vem pa, da še vedno stojim na istem mestu. Kot da je življenje nekje pred menoj, jaz pa ga opazujem od daleč in si govorim, da še ni čas.
Čakam na pravi trenutek.
Na tisti občutek gotovosti, ko bom vedela.
Na dan, ko me ne bo več strah.
In tako dnevi tečejo. Eden za drugim. Vmes se zgodi življenje – služba, pogovori, obveznosti, večeri, ki se končajo prehitro, in jutra, ki se začnejo prezgodaj. Vse teče, le jaz ostajam v čakanju.
Čakanje ima poseben čar. V njem ni dokončnih odločitev. V njem ni napak. V njem lahko sanjam o tem, kdo bi lahko bila, ne da bi se morala res soočiti s tem, kdo sem zdaj. Čakanje je prostor, kjer si dovolimo upanje brez tveganja.
A čakanje ima tudi svojo ceno.
Vsakič, ko rečem »še ne«, izberem znano pred neznanim. Vsakič, ko odložim odločitev, si na tiho povem, da si še ne zaupam dovolj. In počasi se v meni naseli dvom – ne v to, ali zmorem, ampak ali si sploh upam poskusiti.
Resnica je, da se ne bojim, da pravi trenutek ne bo prišel. Bojim se, da bo prišel in bo zahteval pogum, ki ga nisem prepričana, da imam. Bojim se odgovornosti, ki jo prinese odločitev. Ker ko se odločiš, ne moreš več kriviti okoliščin. Takrat stojiš za svojo izbiro.
Pravi trenutek ni popoln. Nikoli ni. Vedno bo nekaj manjkalo – več časa, več denarja, več samozavesti, več jasnosti. Vedno bo razlog, zakaj počakati še malo. In prav zato pravi trenutek ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe.
Pravi trenutek je odločitev.
Odločitev, da kljub strahu narediš korak. Da kljub dvomom izbereš gibanje namesto mirovanja. Da si dovoliš poskusiti, tudi če ne veš, kako se bo končalo.
Najbolj strašljivo pri tem je, da ni zagotovil. Da ni varnostne mreže. Da ni zagotovila, da bo odločitev prava. A morda to sploh ni bistvo. Morda bistvo ni v tem, da izbereš popolno pot, ampak da izbereš svojo.
Včasih se vprašam, koliko življenja sem že preživela v pripravah na življenje. Koliko sanj sem odložila za »nekega dne«, ki se nikoli ni zares zgodil. In ob tej misli me malo zaboli – ne zato, ker bi zamudila priložnosti, ampak ker sem zamudila sebe.
Morda pogum ne pride pred dejanjem. Morda pride šele po njem. Morda se samozavest ne rodi v čakanju, ampak v gibanju. V majhnih, tihih korakih, ki jih narediš kljub temu, da ti kolena še vedno malo trepetajo.
Danes še vedno ne vem, ali je trenutek pravi. Vem pa, da nočem več čakati na življenje, da me ujame. Hočem mu iti naproti – počasi, nerodno, z napakami in strahom vred.
In morda je ravno to pravi trenutek.
