Velikokrat si rečem, da sem v redu.
Da mi je udobno.
Da sem končno našla ravnovesje.
In res – moja cona udobja je znana, mehka in predvidljiva. V njej vem, kdo sem, kaj pričakovati in kako se zaščititi. V njej ni velikih presenečenj. Ni pretresov. Ni tveganj. In prav zato je varna.
Pa vendar … včasih me stisne občutek praznine.
Pogosto mislim, da me drugi ne razumejo. Da ne vidijo moje globine, mojih dvomov, mojih tihih bitk. Da slišijo le to, kar jim povem, ne pa tudi tistega, kar zadržujem zase. In morda je v tem nekaj resnice.
Ampak še pogosteje se moram ustaviti ob neprijetni misli:
kaj pa če problem ni v njih?
Kaj pa če se v resnici sama ne pustim razumeti?
Vezati se pomeni tvegati. Pomeni spustiti nekoga bližje, kot je udobno. Pomeni priznati, da nisi vedno močna, da nimaš vseh odgovorov, da te je strah. In mene je. Zelo.
Spremembe me plašijo. Ne zato, ker bi bile nujno slabe, ampak zato, ker so neznane. Ker prinašajo vprašanja, na katera nimam pripravljenih odgovorov. Ker zahtevajo, da zapustim znano verzijo sebe in stopim v nekaj, kar še nisem.
Lažje je ostati, kjer sem. Lažje je reči: »Takšna pač sem.«
Lažje je verjeti, da me drugi ne razumejo, kot pa priznati, da se sama skrivam.
V coni udobja sem varna, a tudi malo sama.
Tam ni razočaranj, a tudi ni prave bližine.
Ni bolečine, a ni niti globoke povezanosti.
In morda je ravno to cena, ki jo plačujem za svoj mir.
Ne vem še, kako narediti ta korak. Ne vem, kako se ne bati sprememb ali kako se brez oklepa približati drugemu človeku. Vem pa, da si vsaj dovolim to priznati:
da se ne upam vezati.
Da me je strah.
In da je to v redu izhodišče.
Mogoče se spremembe ne začnejo z velikimi dejanji.
Mogoče se začnejo samo s poštenostjo do sebe.
In danes je to dovolj.
