Vem, kaj bi morala storiti.
Vem, kaj bi bilo zdravo zame.
Vem, kaj me duši in kaj me kliče naprej.
To vedenje ni tiho. Je vztrajno. Pojavlja se v mislih, v telesu, v občutku teže, ki se naseli nekje med prsmi in želodcem. Pojavlja se v trenutkih, ko obstanem in se vprašam, zakaj sem spet tukaj, čeprav sem si obljubila, da bom šla naprej.
Pa kljub temu ostajam.
Ostajam v odnosih, ki me praznijo, a so znani. V navadah, ki mi ne služijo več, a mi dajejo občutek varnosti. Ostajam v verziji sebe, ki jo poznam – tudi če vem, da ni več moja resnica.
Včasih si rečem, da še ni pravi čas. Drugič, da moram biti bolj pripravljena. Tretjič, da ni tako hudo. In tako se naučim živeti z nelagodjem, ki postane tiho ozadje mojih dni. Nekaj, kar je vedno prisotno, a nikoli dovolj glasno, da bi me prisililo v premik.
Znanje ni problem. Nikoli ni bilo.
Pogum je.
Lažje je vedeti, kot narediti. Lažje je razumeti, zakaj bi bila sprememba dobra, kot jo dejansko izbrati. Ker ko nekaj narediš, ni več poti nazaj. Takrat se ne moreš več skrivati za »nekega dne«, za izgovori, za okoliščinami. Takrat moraš stati za svojo izbiro.
In to je strašljivo.
Resnica je, da me je strah posledic. Strah me je, kaj bom izgubila, če se odločim drugače. Kdo bom, če spustim to, kar me je do zdaj definiralo. Kako se bodo drugi odzvali, ko ne bom več tista, ki ostaja, prenaša, razume. In kaj, če se zmotim? Kaj, če se izkaže, da sem zapustila nekaj, kar bi morala ohraniti?
Ta vprašanja nimajo hitrih odgovorov. In morda jih sploh ne potrebujejo.
Morda je največja izguba ravno to, da ostajam tam, kjer nisem več živa. Kjer se vsak dan malo bolj prilagajam, malo bolj umikam, malo bolj utišam tisti del sebe, ki ve, da si zasluži več prostora, več resnice, več diha.
Včasih se zdi, kot da čakam na dovoljenje. Da mi bo nekdo rekel: zdaj je prav, zdaj lahko greš. A to dovoljenje ne pride. In počasi postaja jasno, da ga moram dati sama sebi.
Ne potrebujem še več odgovorov.
Ne potrebujem še ene analize ali še enega razloga, zakaj je sprememba smiselna.
Potrebujem samo en majhen korak.
Ne popolne odločitve. Ne dramatičnega reza. Samo nekaj, kar me premakne iz mesta. Nekaj, kar mi dokaže, da zmorem izbrati sebe, tudi če me je strah.
In mogoče danes ne naredim vsega.
Mogoče danes samo priznam, da si želim drugače.
Mogoče danes naredim najmanjšo možno spremembo.
Ampak naredim nekaj.
In to je dovolj.
