Pred kratkim sem se s prijateljicami odpravila na sproščeno kosilo. Brez velikih pričakovanj – le druženje ob dobri hrani, nekaj smeha in prijeten klepet. Včasih najbolj globoke teme pridejo ravno takrat, ko jim ne damo okvirja. Tokrat je bila to tema bremen, tistih nevidnih, a težkih tovorov, ki jih nosimo s seboj leta in leta.
Zanimivo je, kako se mnogokrat zavedamo njihove teže. Vemo, da nas utruja, da nas upočasnjuje in celo boli. A jih vseeno ne izpustimo. Kot da nas je strah, kaj se bo zgodilo, če jih spustimo. Se bo svet sesul? Bo moral nekdo drug nositi naše breme namesto nas? Ga bo prevzel naš otrok, partner, prijatelj?
V tistem trenutku sem pomislila na svojega otroka. Kako pogosto si želim, da bi mu bila pot skozi življenje lažja, bolj gladka. Želim ga obvarovati, mu pomagati, mu prihraniti težke izkušnje. A ob tem sem se vprašala – mu s tem jemljem priložnost za rast? Za svoje izkušnje, za spoznanja, ki jih prinaša življenje?
Morda ravno s tem, ko “poskrbim”, da do nečesa ne pride, nehote ustvarim nov tovor – zase ali celo zanj. Ironično, mar ne?
Ko živimo sedanjost skozi oči preteklosti, pogosto samo dodajamo breme na breme. Namesto da bi iz preteklosti črpali modrost, da bi znali spustiti, kar ni več naše. Kaj, če je bistvo prav v tem – naučiti se odlagati?
Vsako breme, ki ga spustimo, je priložnost za nov dih. Za novo izkušnjo. In če smo že leta navajeni nositi, si lahko dovolimo tudi učiti se spuščati. Morda počasi, a z vsakim korakom bolj lahkotno.
To kosilo je bilo več kot le klepet ob hrani. Bilo je ogledalo. Priložnost za razmislek, kako pogosto nase prevzamemo odgovornost za vse – za svojo preteklost, prihodnost svojih otrok, svet okoli nas – in pri tem pozabimo nase. Na svoje meje. Na svojo svobodo.
Naj bo ta zapis opomnik. Tebi, meni, nam – da ni vedno treba nositi. Da je včasih največja moč prav v tem, da spustimo.
