Kako izstopiti iz začaranega kroga?

Se zdi, da si obstala?

Poznaš tisti občutek, ko “furaš” življenje, ko se trudiš, premikaš gore, potem pa naenkrat ugotoviš, da v bistvu stojiš na mestu?

Začneš z vsemi znanimi orodji: afirmacijami, meditacijami, manifestacijami. Želiš si premika, želiš si več, želiš si biti lahkotnejša. A dolgoročnih rezultatov preprosto ni. Občutek, da si obstala v nekakšnem “medprostoru”, vztraja in te počasi razjeda.

Ko zmanjka potrpežljivosti, se začne upor

V trenutkih frustracije postajaš kritična – do sveta in do sebe.

Morda se celo zalotiš, da na vso moč želiš spreminjati ljudi okoli sebe, jih “popraviti”, da bi se ti sama počutila bolje. A to ne gre. Pojavijo se nesporazumi, prepiri in posledično odhodi, ki te pustijo še bolj osamljeno.

Začneš razmišljati, da so vsi okoli tebe “čudni”, ker te ne razumejo, in v obrambnem mehanizmu se počasi vračaš na stara pota. Ponižno prosiš za odpuščanje ali pa trmasto vztrajaš pri svojem, čeprav v sebi čutiš, da nobena od teh poti ne vodi do miru. Neprijeten občutek zastajanja pa ostaja.

Kaj se skriva pod površjem?

Na plan privrejo jeza, občutek manjvrednosti, maščevalnost in žalost. Čustva se kopičijo. Ti vse skupaj pripišeš hormonskim spremembam, stresu v službi ali letnemu času in morda tvoje telo res čuti posledice. A pod površjem se skriva globlja resnica: vse to je del tebe. To so deli tebe, ki so bili dolgo potlačeni in zdaj končno kličejo po pozornosti.

Čas je, da si postaviš vprašanja, ki bolijo, a zdravijo. Si se kdaj zares vprašala:

• Katero globoko zakoreninjeno prepričanje me vsakič znova pripelje do te točke “obtičalosti”?
• V katerih trenutkih se to zgodi? Se vzorec ponavlja vsakih pet let?
• Ali morda takrat, ko dosežeš točko, za katero globoko v sebi verjameš, da je tvoj “maksimum”?
• Nosiš v sebi tiho prepričanje: “Samo do tod me ljudje lahko sprejmejo, naprej ne smem”?

Vaja “Razkritje skritega prepričanja”

Ker vem, kako izčrpavajoč je občutek, ko stojiš na mestu, sem zate pripravila preprosto, a globoko vajo. Uporabi jo takrat, ko začutiš, da te znova preplavljajo jeza, žalost ali občutek, da te nihče ne razume.

Potrebuješ le zvezek in nekaj minut miru:

Izprazni glavo (Ventil): Napiši vse, kar te v tem trenutku jezi ali boli. Brez cenzure. Brez iskanja lepših besed. Zakaj so drugi “čudni”? Zakaj se počutiš zavrnjeno? Piši, dokler ne začutiš, da se je pritisk v prsih malo zmanjšal.

Poišči ogledalo: Zdaj preberi, kar si napisala. Vprašaj se: “Kje v svojem življenju se jaz obnašam podobno oziroma kje si ne dovolim biti to, kar zdaj očitam njim?” (Včasih so prav tisti ljudje, ki nas najbolj motijo, naše najboljše ogledalo.)

Razkrinkaj “strop”: Dokončaj ta stavek: “Če bi si dovolila preseči to točko, bi se morala soočiti s strahom, da…”

• … da me ne bodo več imeli radi?
• … da bom morala pustiti stare navade, ki so me varovale?
• … da bom končno morala biti odgovorna za svojo srečo?

Pomembno: Ko zapišeš svoj strah, si glasno reci: “To je le prepričanje, ki sem ga nekoč prevzela, da bi se zaščitila. Danes nisem več tam. Danes lahko izberem drugače.”

Čutiš, da vajo potrebuješ, a se ti zdi, da se vrtiš v krogu in potrebuješ nekoga, ki bo “v rokah držal luč”, medtem ko ti raziskuješ te globine?

To je točno tisto, kar počneva v mojem 1:1 mentorstvu. Poletje je čas, ko se narava odpira, in čas je, da se odpreš tudi ti.

Klikni tukaj in si zagotovi svoj termin za pogovor iz varnega doma: