Včasih mislimo, da smo samo jezne.
Jezne, ker se ni oglasil. Ker je spet pozabil. Ker nas ni slišal. Ker je rekel nekaj, kar nas je zabolelo. Ker smo morale še enkrat prositi za nekaj, za kar si želimo, da nam sploh ne bi bilo treba prositi. Tisti trenutk je jeza tako močna, da ne vidimo ničesar drugega.
Čutimo jo v telesu. V grlu. V trebuhu. V napetosti, ki se nabira v nas. V besedah, ki jih izrečemo prehitro, ali v tišini, v katero se umaknemo, ko ne želimo več govoriti. Toda vedno bolj verjamem, da je vredno ostati ob svoji jezi še trenutek dlje.
Ne zato, da bi jo utišale, ampak da bi jo poslušale.
Jeza včasih pove samo prvi del zgodbe. Za njo je lahko razočaranje, ker smo od nekoga pričakovale več. Ker smo verjele njegovim besedam. Ker smo upale, da bo tokrat drugače.Za njo je lahko bolečina, ki je nismo želele pokazati.
Tisti tihi občutek: Zabolelo me je, ker sem se ob tebi počutila nepomembno. Potem je morda še nekaj globlje. – Strah – Kaj če mu res nisem pomembna? Kaj če se oddaljujeva? Kaj če bom spet ostala sama?
Kolikokrat rečemo: Kar pojdi – ko si v resnici želimo, da bi nekdo ostal?
Kolikokrat rečemo: Vseeno mi je – ko nam je tako zelo mar, da nas boli?
Kolikokrat se razjezimo, ker je veliko lažje biti jezna kot priznati:
»Potrebovala sem te.«
Mislim, da je prav tukaj nekaj zelo človeškega. JEZA NAS ŠČITI. Ko smo jezne, smo močne. Lahko se branimo. Lahko zapremo vrata. Lahko rečemo, da ne potrebujemo nikogar.
Veliko težje je stati pred nekom brez vsega tega in povedati:
»To, kar si naredil, me je prizadelo.«
Ali:
»Bala sem se, da ti nisem pomembna.«
Ali preprosto:
»Želela sem si, da bi me videl.«
Morda se prav zato toliko naših prepirov začne pri eni stvari, konča pa pri nečem popolnoma drugem. Nikoli ni šlo samo za sporočilo. Samo za zamudo. Samo za nepospravljeno kuhinjo. Samo za tisti stavek.
Včasih gre za vse trenutke pred tem. Za vse, kar smo pogoltnile. Za vse »saj ni nič«, čeprav je bilo. Za vse trenutke, ko smo čakale, da bo nekdo sam opazil, da nismo dobro.Za vse trenutke, ko smo razumele njega, opravičevale njega, čakale nanj … sebe pa nekje vmes izgubile.
Potem pride dan, ko nimamo več kam dati še ene stvari. Eksplodiramo.
Drugi vidi našo reakcijo in reče:
»Zakaj delaš takšno dramo zaradi tega?« Mi pa v sebi čutimo, da ne jočemo zaradi danes. Jočemo zaradi vsega, kar je bilo že prej. Zato se mi zdi eno najnežnejših vprašanj, ki si jih lahko postavimo ob svoji jezi:
Kaj me v resnici boli?
Ne: kdo je kriv.
Ne: kdo ima prav.
Samo:
Kaj je zabolelo mene?
Mogoče ugotovim, da sem razočarana.
Mogoče me je strah.
Mogoče sem žalostna.
Mogoče sem se ob nekom spet počutila nevredno.
Mogoče sem preprosto utrujena.
Tako zelo utrujena od tega, da sem močna.
Od tega, da vse razumem.
Da vedno znova dajem nove priložnosti.
Da čakam.
Da upam.
Da se prilagajam.
Mogoče je moja jeza samo način, kako mi nekaj v meni končno govori:
»Ne morem več tako.« Tudi to je vredno slišati. Ker jeza ni vedno znak, da moramo biti bolj mirne. Včasih je znak, da smo bile predolgo tiho. Včasih nam pokaže mejo, ki je same nismo znale postaviti. Včasih nas spomni, da smo tudi me pomembne. Včasih nas pripelje do spoznanja, ki ga nismo želele videti – da ne moremo spremeniti drugega človeka.
Ne glede na to, kako lepo razložimo. Kako potrpežljive smo. Kolikokrat odpustimo. Koliko ljubezni damo.
Lahko povemo svojo resnico. Lahko izrazimo svoje potrebe. Lahko prosimo. Lahko postavimo mejo. Ne moremo pa namesto drugega izbrati, kaj bo naredil z vsem tem.
Vem, da je to boleče, ker si včasih ne želimo oditi.
Želimo samo, da bi bilo drugače – Ne želimo manj ljubiti.
Želimo samo, da bi bile tudi me ljubljene na način, ob katerem nam ni treba nenehno ugibati, ali smo pomembne.
Morda zato vprašanje ni vedno:
»Kako naj neham biti jezna?«
Morda je vprašanje:
»Kaj mi moja jeza že dolgo poskuša povedati, pa je še nisem zares poslušala?«
Morda:
Da me boli.
Da pogrešam sebe.
Da potrebujem mejo.
Da sem utrujena.
Da si želim več.
NE, želja po več ne pomeni nujno, da smo nehvaležne ali prezahtevne.
Včasih pomeni samo, da smo začele poslušati sebe.
SVOJA
Morda že dolgo čutiš, da si želiš nekaj drugačnega, pa ne veš, kje začeti. Morda si utrujena od istih zgodb, istih občutkov in od tega, da vedno znova postavljaš sebe na zadnje mesto. V mojem mentorstvu skupaj odkrivava, kaj se skriva za tvojimi odzivi, kaj te zadržuje in kaj v resnici potrebuješ. Brez obsojanja, brez pritiska in brez pričakovanj, kakšna bi morala biti. Če čutiš, da je čas, da začneš bolj poslušati sebe, te z veseljem povabim na to pot.
Mentorstvo 1:1 Pot nazaj k sebi
Čutiš, da vajo potrebuješ, a se ti zdi, da se vrtiš v krogu in potrebuješ nekoga, ki bo “v rokah držal luč”, medtem ko ti raziskuješ te globine?
Klikni tukaj in si zagotovi svoj termin za pogovor iz varnega doma:
