Sedeli sva skupaj. Jaz in mama. Ena skodelica kave zanjo, ena zame. Pogovor se je začel čisto vsakdanji – o vremenu, opravkih, drobnih novicah. Potem pa sem ji, skoraj mimogrede, rekla nekaj, kar je že dolgo tlelo v meni.
Povedala sem ji, kako opažam, da nosim v sebi nekaj, kar se prenaša po ženski strani – iz mame na hčerko, iz babice naprej. To željo po miru. Po nežnosti in tišini. Po tem, da trenutek ostane trenutek, brez priganjanja, brez seznama nalog, ki ne dopuščajo dihati.
To, da znamo biti same s seboj. Da znamo sedeti v tišini, gledati v »prazno«, a v resnici v polnost. In prav tam, v tem prostoru, se zgodi odmik. Odmik od sveta, od hrupa, od pričakovanj. Odmik, ki ni nujno beg, ampak prostor, kjer se srečam sama s seboj.
In vendar … zakaj se tolikokrat umaknemo? Zakaj se zapremo vase, odmaknemo od ljudi, ki jih imamo radi? Je to zato, ker nas je strah? Strah razočaranja, da nas bodo oni prizadeli … ali pa da bomo mi razočarali njih? Včasih se zdi lažje odmakniti kot tvegati.
A v tistem trenutku odmika zaslišim glas, ki se dvigne iz globine:
»Takšna sem. Tako čutim.«
In ko to izrečem, se zgodi nekaj novega.
Jezik preteklosti v nas
Ko se ustavim in prisluhnem sebi, začutim, da ta glas ni samo moj. Kot da v meni odzvanjajo zgodbe žensk pred menoj. Njihove tišine, njihovi neizrečeni stavki, njihovi strahovi in neuresničene želje. Nosim jih s seboj, ne da bi jih izbrala.
Včasih jih ujamem v svojem telesu – v napetih ramenih, v zadržanem dihu, v tistem tihem glasu, ki mi šepeta: »Ne izpostavljaj se, varneje je molčati, ne povej preveč.« In v njem zaslišim odmev žensk, ki niso imele izbire. Ki so morale molčati, skrivati, se umikati, da so preživele.
Toda nekje v meni se rojeva nov glas. Nežen, a jasen. Glas, ki reče:
»Takšna sem. Tako čutim.«
Ko si dovolim ta stavek, nekaj premaknem. Ne samo zase, ampak tudi za mamo, za babico, za vse ženske pred menoj, ki tega niso mogle izreči. Takrat odmik ni več beg, ampak prostor, kjer prekinem ponavljanje. Prostor, kjer lahko začnem znova.
Vprašanja za razmislek
Draga ženska, ki to bereš – mogoče se boš ob tem zapisu vprašala:
- Kje v mojem življenju se pojavlja odmik? Je to prostor moje moči ali način, da bežim pred bolečino?
- Kje se v meni oglaša jezik žensk pred menoj? Kje prepoznam njihove šepete, njihove strahove?
- Kaj bi se zgodilo, če bi si dovolila na glas reči:
»Takšna sem. Tako čutim.« – brez opravičevanja, brez dokazovanja?
2. Vaja z ogledalom
- Postavi se pred ogledalo in si poglej v oči.
- Izgovori na glas: »Takšna sem. Tako čutim.«
- Nato nadaljuj s stavki:
- »Vidim te.«
- »Sprejemam te.«
- »Prav je, kar čutiš.«
- Opazuj, kaj se dogaja v tvojem telesu. Če pridejo solze – dovoli jim. Če pride tišina – spoštuj jo. Če pride smeh – prepusti se mu.
Vsakokrat, ko se pogledaš v ogledalo in te besede izgovoriš, delaš prostor zase in za vse ženske pred tabo.
Zaključek
Morda boš ob teh besedah začutila, da nisi sama. Da tvoji odmiki niso le tvoja zgodba, ampak zgodba mnogih žensk pred tabo. In da imaš moč, da jo preobraziš.
Vsakokrat, ko si dovoliš reči:
»Takšna sem. Tako čutim.« – pišeš nov jezik. Jezik zase in za tiste, ki bodo prišle za teboj.
In mogoče se boš naslednjič, ko boš sedela ob kavi – z mamo, prijateljico ali sama s seboj – spomnila, da prav v tem trenutku lahko ustvariš prostor resnice. Prostor, kjer odmik ni več tišina iz strahu, ampak izvir tvoje moči.
Imejmo se radi 💗
