Ko praviš: »Boli me. In ostajam v takem okolju, ker si želim priznanja, da sem dragocena,« – to ni samo tvoja zgodba.
Kolikokrat si se trudila, da bi bila slišana? Da bi tvoje besede, tvoje znanje, tvoj trud bili prepoznani? In koliko krat si ostala z občutkom praznine, nevidnosti in bolečega vprašanja: „Ali sem sploh pomembna?“
Mnoge ženske nosimo v sebi staro rano. Rano predajanja, ne da bi bilo kdaj zares prejeto. Rano potrpljenja, ne da bi bile kdaj zares priznane. Rano upanja, da če bomo dovolj dobre, dovolj razumevajoče, dovolj tihe ali dovolj močne – bomo končno slišane.
Toda: ali smo sploh slišane, če najprej me same sebe ne slišimo?
Tvoja bolečina je morda globlja, kot si misliš
ot pravi Mark Wolynn, avtor knjige To se ni začelo z menoj (It Didn’t Start With You) pogosto nosimo čustva, spomine in bolečine svojih prednikov.
Morda tvoja bolečina, da nisi slišana, ne pripada samo tebi. Morda je to rana tvoje mame. Ali tvoje babice. Morda si prevzela vlogo tiste, ki čaka, da jo nekdo potrdi, ker nihče v tvoji družinski liniji tega ni prejel.
In to je pomembno razumeti: NE GRE ZATE OSEBNO. Ni zato, ker ti nisi dovolj. Gre zato, da je čas, da se cikel zaključi. Da nekdo – ti – reče: DOVOLJ JE.
Notranji obrat se zgodi, ko sama sebi postaneš pričevalka.
Ko sama sebi potrdiš: Jaz sem vredna. Jaz sem slišana. Jaz sem dovolj. Že zdaj. Tudi, če me drugi trenutno ne vidijo.
Zaključek
Morda so te naučili, da moraš biti tiha, prilagodljiva, da moraš čakati. A tvoja duša se ne strinja s tem. Tvoja prava narava je ženska, ki stoji v sebi. Ki je mehka, a trdna. Ki ne kriči, ampak se sliši, ker SI.
Tvoja vrednost ni pogojena z zunanjo potrditvijo. Tvoja vrednost je tvoja dediščina. In čas je, da jo vzameš nazaj.
Imejmo se radi 💗





