Za (pre)utrujeno žensko, ki nosi preveč
Če si danes tukaj, je to morda zato, ker si na robu. Ne obupa, temveč robu starega sebe. Občutek, da se razpadaš, ni nujno znak, da nekaj delaš narobe – je včasih znamenje, da ne moreš več igrati vloge, ki te uničuje. Da tvoje telo, srce in duša pravijo: “Dovolj je.”
Osebna prepoved:
“Ne bom več silila naprej samo zato, da bi bila sprejeta. Ne bom več izbrisala svojih čustev, da bi ugajala. Ne bom več preslišala glasu, ki v meni tiho šepeta, da je dovolj. Moja tišina, moja počasnost, moja utrujenost – so svetinja, ne napaka. So dokaz, da sem še vedno tukaj, še vedno čutim, še vedno sem živa. Prišla sem do te točke, ker sem predolgo zanikala, kaj potrebujem. Ker sem prevečkrat rekla ‘ja’, ko sem v sebi kričala ‘ne’. Ker sem postavljala druge pred sabo, dokler nisem več vedela, kje sem jaz. Danes si to priznam – in si dovolim izstopiti iz te vloge.”
Mogoče si:
- Preutrujena od dokazovanja.
- Izčrpana od skrbi za vse razen sebe.
- Tiho razočarana, ker tvoje potrebe vedno znova ostajajo neslišane.
- Nasičena z maskami, ki jih nosiš, da bi bila sprejeta.
In čeprav deluješ, opravljaš, skrbiš… si v sebi utrujena.
Kaj, če si ne bi več lagala, da zmoreš?
Kaj, če ne bi več silila naprej? Kaj, če bi si dovolila reči: “Danes sem samo utrujena. In to je dovolj.” To ni poraz. To je potreba po samozaščiti. Vračanje k sebi. V jeziku, ki ga razume tvoje telo.
Morda to ni samo tvoja utrujenost . Možno je, da nosiš utrujenost, ki ni nastala v tvojem življenju. Možno je, da si jo podedovala.
- Od mame, ki ni smela počivati.
- Od babice, ki je izgubila sebe v žrtvovanju.
- Od žensk v tvoji liniji, ki niso smele biti občutljive, ranljive, lene ali krhke.
- Od sester, ki so si rekle: “Nimam časa zase. Najprej drugi. Jaz lahko počakam.”
- Od generacij, ki so verjele, da je ljubezen nekaj, kar si moraš zaslužiti z odrekanjem.
In zdaj si ti tista, ki jo čuti. Ki jo nosi. A morda si tudi tista, ki jo lahko začne odlagati.
Imejmo se radi 💗
