Včasih začutimo, da je nekaj dozorelo. Da je v nas več tišine, več spodbud, več vprašanj.
In da ne moremo več naprej tako, kot smo šli do zdaj.
Takšni trenutki niso naključni. Pogosto se pojavijo ob prehodih – ko se en življenjski cikel zaključuje in se odpira prostor za novega.
Zdaj je eden takšnih časov. Čas zaključevanja 9-letnega cikla in vstopa v novega.
Zakaj pisanje pisma mami in očetu?
Odnosa z mamo in očetom sta prva prostora, kjer smo se učili, kdo smo, koliko smo vredni, ali smo slišani, sprejeti, varni.
Veliko tega smo kot otroci ponotranjili tiho. Brez možnosti, da bi vprašali, povedali ali razložili.
In to pogosto nosimo s sabo še dolgo v odraslost – v odnosih, telesu, občutkih, odločitvah.
To pismo ni namenjeno pošiljanju.
Ni namenjeno obtoževanju ali razčiščevanju odnosov.
Namenjeno je tebi.
Pisanje kot dejanje zaključevanja
Pisanje je lahko zelo preprosto in hkrati globoko dejanje.
Dejanje, s katerim:
- odložiš, kar ni več tvoje,
- prepoznaš, kaj te je zaznamovalo,
- in ozavestiš, kaj želiš odnesti s sabo naprej.
V času zaključevanja cikla je to še posebej dragoceno. Kar ni zapisano, pogosto ostaja v telesu.
Kar je zapisano, se lahko začne umirjati.
Ne piši z glavo.
Ne išči pravih besed.
Dovoli, da pridejo iz občutka, iz telesa, iz notranjega prostora.
Tudi če pride samo ena misel.
Tudi če pride tišina.
Tudi to je del procesa.
Ko se ob pisanju odpre več
Včasih pisanje steče nežno.
Včasih pa se ob njem odprejo močna čustva, spomini ali vprašanja.
Če se ti zgodi, da se počutiš preplavljeno, zmedeno ali da ne veš, kako naprej – to ne pomeni, da delaš kaj narobe.
Pomeni le, da si se dotaknila nečesa pomembnega.
Če čutiš, da je zdaj pravi čas, te vabim, da si vzameš trenutek zase in začneš s pisanjem pisma mami in očetu. Morda bo to tvoj način, da zaključiš staro poglavje in bolj zavestno vstopiš v novo 9-letno obdobje.
Ne popolno.
Ampak bolj tvoje.
